News

news-and-career

NEWS

22. julij, 2019

14-141300_like-dislike-png-facebook-thumbs-up-and-down

»Všeč mi je« – Ali vam je res?

Sodišče EU je v nedavni sodni praksi široko opredelilo pojem upravljavca osebnih podatkov v primeru, ko je imela družba na spletni strani nameščen vtičnik – gumb »všeč mi je« družbe Facebook Ireland Ltd (»Facebook«).

Sodišče EU je 19. julija 2019 izdalo sodbo v zadevi C-40/17 v postopku predhodnega odločanja na podlagi predloga, ki ga je vložilo višje deželno sodišče v Düsseldorfu, v kateri je podalo svojo razlago prava EU s področja varstva osebnih podatkov posameznikov in se postavilo na stran zagotavljanja čim višje ravni varstva osebnih podatkov posameznikov.

Sodišče EU je odločalo v sporu med nemško družbo Fashion ID (spletnim trgovcem modnih oblačil) in Verbraucherzentrale NRW (nepridobitnim združenjem za varstvo interesov potrošnikov). Sodišče EU je izrazilo stališče, da se zdi, da je družba Fashion ID na svoje spletno mesto vstavila socialni vtičnik »všeč mi je« družbenega omrežja Facebook, s čimer je omogočila družbi Facebook, da pridobi osebne podatke obiskovalcev njenega spletnega mesta s tem, ko ti obiščejo njeno spletno mesto. Družba Facebook naj bi podatke preko vtičnika pridobivala neodvisno od tega, ali so ti obiskovalci člani socialnega omrežja Facebook, ali so kliknili na Facebookov gumb »všeč mi je« in ali so seznanjeni s takšnim postopkom. Sodišče EU je preveritev tega, natančno kakšno funkcijo ima Facebookov gumb »všeč mi je«, v obravnavani zadevi naložilo predložitvenemu sodišču.

SEU je odločilo, da se upravljavec spletnega mesta, ki na svoje spletno mesto vstavi socialni vtičnik, ki brskalniku obiskovalca tega mesta omogoča, da zahteva vsebine ponudnika vtičnika in da temu ponudniku v ta namen posreduje osebne podatke obiskovalca, lahko šteje za upravljavca v smislu direktive, kar pomeni, da je lahko odgovorna glede obdelave osebnih podatkov. Odgovornost družbe, ki na svoje spletno mesto namesti vtičnik, pa je omejena na postopek ali niz postopkov obdelave osebnih podatkov, za katere dejansko določa namene in sredstva, v obravnavanem primeru za zbiranje in posredovanje s prenosom zadevnih podatkov. Sodišče je zaključilo, da mora privolitev posameznikov za zbiranje in posredovanje s prenosom podatkov posameznika pridobiti upravljavec spletnega mesta, in sicer pred zbiranjem in posredovanjem s prenosom podatkov posameznika. Pri podaji privolitve družbo, ki na svoje spletno mesto namesti vtičnik, veže tudi dolžnost, da posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, obvesti o postopku ali nizu postopkov obdelave osebnih podatkov, za katere določi namene in sredstva.

Če imate na spletni strani nameščen vtičnik za socialna omrežja, kot je Facebookov gumb »všeč mi je«, bi v skladu z najnovejšo sodno prakso Sodišča EU veljalo preveriti, kakšno funkcijo ima ta povezava, tj. ali je zgolj povezava na socialno omrežje ali pa poleg tega omogoča socialnim omrežjem, da pridobivajo osebne podatke neodvisno od tega, ali so ti obiskovalci člani socialnega omrežja, ali so kliknili na vtičnik in ali so seznanjeni s takšnim postopkom.

10. maj, 2019

Nov Zakon o poslovni skrivnosti

Nov Zakon o poslovni skrivnosti

Na vprašanje, ali mora družba z aktivnimi ukrepi zaščititi svoje poslovne skrivnosti, se je splošni odgovor do sedaj glasil, da je vsekakor priporočljivo sprejeti določene aktivne ukrepe; ta odgovor pa se glede na novosprejeti Zakon o poslovni skrivnosti (ZPosS)[1] ne spreminja bistveno.

Zakon o poslovni skrivnosti je Slovenija sprejela zaradi implementacije Direktive (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016, ki naj bi razbremenila družbe in del bremena zagotavljanja učinkovitih ukrepov za varovanje poslovne skrivnosti prenesla na države članice. Direktiva med drugim vsebuje definicijo poslovne skrivnosti, določbe o izjemah od poslovnih skrivnosti, o ohranitvi zaupnosti poslovne skrivnosti med sodnim postopkom ter o začasnih ukrepih in ukrepih zavarovanja, ki jih bodo morale države članice na zahtevo imetnika poslovne skrivnosti zagotavljati zoper domnevne kršitelje poslovne skrivnosti.

Zakon o poslovni skrivnosti implementira določbe Direktive in spreminja trenutno veljavne določbe ZGD-1 in ZDR-1 z namenom celostne ureditve področja poslovnih skrivnosti v enem predpisu, saj določa pojem poslovne skrivnosti ter hkrati postopke in ukrepe v primeru kršitev. Med drugim predlog Zakona o poslovni skrivnosti zasleduje cilj nove, jasnejše definicije poslovne skrivnosti, ki je oblikovana na podlagi objektivnih meril.

Nova definicija poslovne skrivnosti se nahaja v 2. členu Zakona o poslovni skrivnosti in se glasi:

»(1) Poslovna skrivnost zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjuje naslednje zahteve:

  • je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;
  • ima tržno vrednost;
  • imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost.

(2) Domneva se, da je zahteva iz tretje alineje prejšnjega odstavka izpolnjena, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe.

(3) Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.«

Določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) so pred sprejetjem Zakona o poslovni skrivnosti določale, da družba s pisnim sklepom določi, kateri podatki štejejo za poslovno skrivnost, vendar pa so v vsakem primeru za skrivnost šteli tudi podatki, za katere je bilo očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Nadalje so določale tudi, da družba s pisnim sklepom določi tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki morajo varovati poslovno skrivnost. Poleg Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) se dodatne določbe o poslovni skrivnosti nahajajo še v nekaterih drugih področnih zakonih, kot npr. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki je kot kriterij za presojo, ali je določena informacija lahko opredeljena kot poslovna skrivnost, prav tako določal kriterij občutne škode, ki bi nastala, če bi zanjo izvedela nepooblaščena oseba. Tudi sodišča so se redno ukvarjala z vprašanjem, ali določena informacija sodi med poslovne skrivnosti družbe, zato na to temo obstaja obsežna sodna praksa.

Spremljali bomo učinke novosprejetega Zakona o poslovnih skrivnostih in razvoj sodne prakse, ki bo nastala na njegovi podlagi, vsekakor pa so bila pričakovanja pred sprejetjem pozitivna. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je namreč v Povzetku izvedene presoje vplivov predpisa na gospodarstvo zapisalo, da pričakuje, da se bo po sprejetju novega zakona okrepila konkurenčnost gospodarskih družb in izboljšalo dodeljevanje virov, pričakuje tudi manj naložb v zaščitne ukrepe, s čimer se bodo sprostila sredstva za bolj produktivne naložbe.

[1] Objavljen v Ur. l. RS, št. 22/19, dostopen na povezavi: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2019-01-0914?sop=2019-01-0914.

Keep it secret, keep it safe”: new Trade Secrets Act

To the question whether a company should take active measures to protect its trade secrets, the general reply has so far been that it is definitely advisable to take certain active measures; this response does not change significantly with the newly adopted Trade Secrets Act (Zakon o poslovni skrivnosti – ZPosS[1]).

Slovenia adopted the Trade Secrets Act in view of the implementation of the Directive (EU) 2016/943 of the European parliament and of the Council of 8 June 2016, which is to relieve companies and delegate part of the burden of providing effective measures for the protection of trade secrets to the Member States. The Directive contains, inter alia, the definition of a trade secret, provisions on trade secret exemptions, the preservation of confidentiality of trade secrets during legal proceedings, and on temporary measures and insurance measures that Member States will have to provide against suspected violators of trade secrets at the request of the trade secret holder.

The Trade Secrets Act implements the provisions of the Directive and amends the current provisions of the Companies Act (Zakon o gospodarskih družbah – ZGD-1) and the Employment Relationships Act (Zakon o delovnih razmerjih – ZDR-1) with the aim of fully regulating the scope of trade secrets in one regulation, as it defines the concept of a trade secret as well as the procedures and measures in the event of a violation. Among other things, the proposed Trade Secrets Act pursues the goal of a new, clearer definition of trade secrets, which is based on objective criteria.

The new definition of a trade secret is contained in Article 2 of the Trade Secrets Act and reads as follows:

“(1) A trade secret covers undisclosed expertise, experience and business information that meet the following requirements:

  • it is a secret that is not generally known or easily accessible to persons in circles that normally deal with this type of information;
  • it has market value;
  • in given circumstances, the holder of the trade secret took reasonable steps to keep it secret.

(2) The requirement referred to in the third indent of the preceding paragraph is presumed to be fulfilled if the holder of the trade secret designated the information as a trade secret in writing and informed thereof all the persons who come into contact or become acquainted with this information, in particular the partners, employees, members of the company’s bodies and other persons.

(3) Information that is public by law or information about the violation of law or good business practices cannot be designated as a trade secret.”

Before the adoption of the Trade Secrets Act, the provisions of the Companies Act stipulated that, by a written decision, the company determines which information is considered a trade secret, but that information, which would obviously cause significant damage if an unauthorized person would be made aware of it, is considered a trade secret in any event. Furthermore, the provisions stipulated that, by a written decision, the company determines the manner of protecting trade secrets and the responsibility of persons who must protect trade secrets. In addition to the Companies Act, provisions on trade secrets can also be found in some other sectoral laws, such as the Employment Relationships Act, which also determined significant damage that would have arisen if an unauthorized person had been informed of the information as a criterion for assessing whether certain information could be classified as a trade secret. The courts also regularly dealt with the question of whether certain information falls within the trade secrets of the company, and therefore there is extensive case-law on this topic.

We will monitor the effects of the newly adopted Trade Secrets Act and the development of the case-law that will be created on its basis, although the expectations before adoption were positive. In the Summary of the assessment of the regulation’s impact on the economy (Povzetek izvedene presoje vplivov predpisa na gospodarstvo) the Ministry of Economic Development and Technology wrote that it expects that after the adoption of the new law, the competitiveness of companies will be strengthened and the resource allocation improved, and that it also expects less investment in protective measures, which will free up funds for more productive investments.

[1] Official Gazette of the Republic of Slovenia, no. 22/19, available at: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2019-01-0914?sop=2019-01-0914.

25. oktober, 2018

ECtHR

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v torek, 23. 10. 2018, razsodilo o tožbi medijske hiše proti Sloveniji in s svojo odločbo pritrdilo pritožbi podjetja.

Spor v zadevi se je začel leta 2012, ko je takratni Urad za varstvo konkurence podjetju naložil globo, ker naj mu ta ne bi fizično omogočil izvedbe inšpekcije svojih prostorov. Medijska hiša je vložila zahtevo za začasno odredbo zoper izrečeno globo in sprožila tožbo pred Vrhovnim sodiščem RS, v kateri je zatrjevala, da se inšpektorji niso ustrezno predstavili, ob tem pa naj bi skušali nasilno vdreti v prostore podjetja. Podjetje je zanikalo kakršnokoli oviranje inšpekcije, od Vrhovnega sodišča pa je zahtevalo, da o spornih okoliščinah inšpekcije izvede dokazni postopek.

Po zavrnilnem sklepu Vrhovnega sodišča in zavrženi ustavni pritožbi se je podjetje za sodno varstvo obrnilo na ESČP. Slednje je pri postopku v zvezi z globo ugotovilo kršitev pravice medijske hiše do poštenega sojenja po 1. odstavku 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in izpostavilo, da bi moralo Vrhovno sodišče kot prvi sodni odločevalec v zadevi preučiti tudi dejstvena vprašanja. S tem ko se je Vrhovno sodišče omejilo na pravno presojo in zavrnilo pravno sredstvo pritožnika s sklicem na 57. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence,[1] je kršilo pravico podjetja do sodne presoje dejstvene plati upravne odločbe.

Sodišče je v skladu z 41. členom EKČP pritožniku dodelilo tudi 52.500 EUR odškodnine na podlagi tega, da Zakon o upravnem postopku ne omogoča obnove postopka v primeru odločbe ESČP, s katero je ugotovljena kršitev 6. člena Konvencije.

[1] »Tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov.«

On Tuesday, October 23rd 2018, The European Court of Human Rights (ECHR) issued a judgment in the case of a media company versus Slovenia, ruling in favour of the applicant company.

The dispute began in 2012 when the Competition Protection Office fined the applicant company for allegedly not making the inspection of its premises physically possible. The media company filed an application for an interim measure against the fine order and an action before the Supreme Court of the Republic of Slovenia, claiming that the officers had not properly introduced themselves and had tried to enter the premises in an aggressive manner. The company denied preventing the inspection and demanded that the Supreme Court examine evidence concerning the contentious circumstances of the inspection.

Following the dismissal by the Supreme Court and the Constitutional Court’s refusal to accept their constitutional complaint, the company lodged an application to the ECHR. The European Court found that the review process in regards to the fine did not meet the requirements, set by Article 6 § 1 of the Convention. It called attention to the fact that the Supreme Court was the first and only tribunal to examine the company’s case and was as such obliged to examine not only the legal aspects of the case but to review the facts as well. By narrowing its inquiry to questions of law and dismissing the applicant’s action on the basis of Article 57 of the Competition Act[1], the Supreme Court deprived the applicant company of its right to subject the factual aspects of the administrative decision to judicial review.

In accordance with Article 41 of the Convention, the Court afforded satisfaction to the applicant in view of the national Administrative Disputes Act not providing for the reopening of the proceedings on the basis of a judgment, pronouncing a violation of Article 6.

[1] “In judicial review proceedings the complainant may not introduce new facts or present new evidence.”

20. julij, 2018

bank-notes-banknotes

Ustavno sodišče razveljavilo del Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora

Ustavno sodišče je razveljavilo 57. člen Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, po katerem se je zakon uporabljal retroaktivno za zadeve, v katerih se je predkazenski ali kazenski postopek začel pred uveljavitvijo zakona, torej pred 29. novembrom 2011 in po 1. januarju 1990.

Ustavno sodišče je v sodbi izpostavilo, da 155. člen Ustave, ki prepoveduje povraten učinek pravnih aktov, sicer dopušča izjeme, vendar le, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Zakonodajalec po mnenju ustavnih sodnikov javne koristi, ki bi utemeljevala povratno učinkovanje zakonskih določb o odvzemu premoženja in nezmožnost doseganja zasledovanega cilja brez retroaktivnosti, ni izkazal.

Za tista kazniva dejanja, ki so bila storjena pred dnevom uveljavitve zakona, je skladno s kazensko zakonodajo mogoče odvzeti protipravno premoženjsko korist, ki izhaja neposredno iz konkretnega kaznivega dejanja. Po razveljavitvi 57. člena pa ni mogoče odvzeti premoženja domnevnih storilcev kaznivih dejanj storjenih pred dnevom uveljavitve zakona, zgolj zaradi tega, ker je njihovo premoženje nesorazmerno z njihovimi dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, oziroma zaradi nedokazanosti zakonitega izvora premoženja.

Povezava do besedila ustavne odločbe: http://www.us-rs.si/media/u-i-6-15.up-33-15.up-1003-15.pdf

The Constitutional Court annulled part of Confiscation of Proceeds of Crime Act

The Constitutional Court annulled Article 57 of Confiscation of Proceeds of Crime Act that enabled retroactive application of the Act to cases in which the pre-criminal or criminal proceedings started before its entry into force, i.e. before 29 November 2011 and after 1 January 1990.

In the judgment, the Constitutional Court pointed out that Article 155 of Constitution prohibits the retroactive effect of legal acts, but allows exceptions, if public interest requires so and without interference to the acquired rights. In the opinion of the constitutional court judges, the legislature did not show that public interest justifies retroactivity of legal provisions on confiscation of proceeds of crime and that achieving the pursued goal without retroactivity would not be possible.

For crimes that were committed before the entry into force of the Confiscation of Proceeds of Crime Act, only the unlawful material proceeds derived directly from a specific crime can be confiscated in accordance with criminal law. However, after annulment of the Constitutional court, it is not possible to confiscate the assets of alleged criminals for crimes that were committed before the entry into force of the Act, solely because their assets were disproportionate to their income, reduced by taxes and contributions, or because of the lack of evidence of the legal origin of property.

Miklošičeva cesta 5, SI-1000 Ljubljana   |   Phone:  + 386 (0)1 3078 300   |   Fax:  + 386 (0)1 3078 310   |   Email:  zdolsek@zdolsek.com   |   LinkedIn